Analiza pisanja slovenskih medijev v reviji Dignitas
Sobotna priloga Dela, Pisma bralcev, 29. aprila 2006
Odmev na pismo Janeza Jerovška, objavljenega v Sobotni prilogi Dela 22. aprila 2006:
"V drugi polovici 80-ih so bili slovenski novinarji predmet kritik beograjske politike. Ker so ji kazali neprijazno podobo v ogledalu, jim je odrekala sposobnost, da mislijo s svojo glavo in jih zaničljivo označila za orodje slovenskih in mednarodnih političnih krogov. Tudi v tem je odseval totalitarni duh takratnih beograjskih akterjev. Že nekaj časa so taisti novinarji podobnih kritik deležni v samostojni slovenski državi, v zadnjem času pa tudi uredniških zamenjav.
»Argumente« za kritiko slovenskih medijev je že leta 2002 poskušala zbrati raziskava pisanja slovenskih osrednjih medijev (maj 2000-september 2001), ki jo je objavila revija Dignitas, št. 13/14, Nova revija. Osnovna trditev zbornika je, da so novinarji osrednjih medijev glas politične kontinuitete, vrednostno in politično enosmerni, nedostopni in zaprti za drugače misleče, enoumni kot v totalitarnih družbah, kjer iz enega centra naročajo, kaj in kako naj se piše. Ali kot je zapisal Drago Jančar, »vse skupaj leze nazaj v partijske čase, v odvisnost, ubogljivost in podrejenost centrom znane stare politične moči.«
Janez Jerovšek v zadnji Sobotni prilogi ( 22. aprila 2006) ponovno navaja revijo Dignitas kot kronski dokaz stanja duha v slovenskih osrednjih medijih, predvsem v Delu, in pri tem izpostavi razpravo Draga Jančarja, »ki bi jo lahko levičarska katedra za novinarstvo uporabljala kot obvezno študijsko gradivo…«
Soglašam, da bi bil prispevek Draga Jančarja v reviji Dignitas z naslovom »Skrivnostno izginotje Laure Bush in druge zgodbe: deset let dolg labodji spev neodvisno-odvisnih medijev« zanimiv primer za študij novinarstva in dobra ilustracija, kako pomembno je poznati odgovore na pet temeljnih novinarskih vprašanj, preden lahko relevantno vrednotiš družbene pojave. Sicer informacija postane dezinformacija.
Drago Jančar v svojem prispevku govori o obisku Laure Bush na Brezjah. Njegov očitek je, da je slovenska javnost za ta obisk izvedela deset dni prepozno in še to iz verskega tednika. To pa zato, ker naj bi osrednji mediji dogodek zamolčali. Nič čudnega, ugotavlja, saj itak več kot »devetdeset odstotkov tiskanih in elektronskih medijev zmeraj precizno ve, kateri dogodek je treba opaziti in katerega spregledati, koga je treba pohvaliti in koga kritizirati.«
Čeprav gre za staro zgodbo, je vredna pojasnila že zato, ker tako visoko kotira med »dokazi« o ideološki slepoti slovenskih osrednjih novinarjev. Predpostavka obtožbe je, da so novinarji vedeli za obisk v Brezjah, a so ga zamolčali. A to ne drži. Novinarji niso mogli poročati o obisku na Brezjah, ker za ta obisk niso vedeli. Bil je namreč nenačrtovan in nenapovedan in ga ni bilo v uradnem programu. Ameriška prva dama se je zanj odločila šele na Bledu, potem ko jo je na poti tja na brezjansko Marijo opozorila njena gostiteljica Štefka Kučan. Obiska na Brezjah niso »zamolčali« samo slovenski novinarji, ampak tudi ameriški in mednarodni, ki gotovo niso del slovenske »politično-medijske zarote«. Drago Jančar očitno tudi ne upošteva, da obveščanje novinarjev ob tovrstnih državnih obiskih poteka načrtovano in usklajeno med obema stranema z vnaprejšnjo akreditacijo novinarjev. Je pomislil, da je bila odločitev ameriške prve dame, da obisk na Brezjah ostane zasebne narave, njena intimna želja ali pa posledica izkušnje, da je nenapovedan, kratek obisk tako skrbno varovane osebe težko izpeljati kot medijski dogodek zaradi številnih zahtevnih varnostnih, logističnih in komunikacijskih vidikov, ki jih je potrebno upoštevati? O obisku pa niso bili neobveščeni le domači in tuji novinarji, ampak tudi sogostitelj štiriurnega srečanja Bush-Putin, takratni predsednik republike in njegova informativna služba, ki so zanj izvedeli šele potem, ko je državni protokol hitro in gostoljubno uresničil željo gostje. Pojasnila o tem je že dajal tudi državni protokol, zato je uporaba te zgodbe za dokazovanje novinarskega »levičarjenja« bodisi nevednost bodisi sprenevedanje. In to ne prvič.
To so dejstva. Podobno bi ob upoštevanju dejstev v povsem drugačni luči izpadle vse druge zgodbice, ki jih v zvezi z bivšim predsednikom republike navaja Dignitas. Če so bili z enako »natančnostjo« obdelani tudi drugi primeri, je čudenje Janeza Jerovška, zakaj so osrednji mediji zamolčali ugotovitve tako zastavljene raziskave, morda odveč. Težko je namreč spregledati, da si raziskava ni zastavila mnogih bistvenih vprašanj. Med drugim recimo vprašanje, kakšno je bilo v resnici medijsko slikanje politikov, ki naj bi jim mediji domnevno služili. So jih poveličevali ter vestno in slepo beležili njihove argumente? Ali pa so jih, če so jim namenili pozornost, kritično analizirali in navajali tudi nasprotna stališča drugih? Raziskava o tem molči. Prepričana sem da zato, ker rezultati ne bi dali podlage za trditev o dirigiranem, neprofesionalnem in neetičnem novinarstvu osrednjih medijev, pač pa bi odprla povsem druge vidike dilem, s katerimi se danes srečuje sodobno novinarstvo pri nas v Sloveniji in povsod po svetu."
Špela Furlan
Svetovalka bivšega predsednika republike